Med močnejšimi izbruhi na Soncu, ko pride do tako imenovanih koronalnih izmetov mase, v vesolje poleti ogromna količina nabitih delcev. Ko ti po nekaj dneh dosežejo Zemljo, jih magnetno polje usmeri proti polarnim območjem. Tam trčijo v molekule kisika in dušika, pri čemer se sprosti svetlobna energija različnih valovnih dolžin.
Kisik v nižjih plasteh atmosfere sveti zeleno, v višjih pa rdeče, medtem ko dušik dodaja modrikaste in vijolične odtenke. Od višine, vrste plina in jakosti delcev je odvisno, kakšne barve bo imela svetloba, ki jo vidimo s tal.
Vidnost severnega sija
Severni sij je najpogostejši v območju med 65. in 75. stopinjami severne širine, torej na območjih Norveške, Švedske, Finske, Islandije, Aljaske in Kanade. Ob izjemno močnih geomagnetnih nevihtah pa se ta čarobni pojav razširi precej južneje, včasih celo do južne Evrope.
V zadnjih dveh letih je bil severni sij večkrat opažen tudi v Sloveniji. Med bolj odmevnimi dogodki je bil tisti 23. aprila 2023, ko je močna geomagnetna nevihta osvetlila severni del našega neba. Tudi v nočeh s 5. na 6. november ter 25. novembra istega leta so številni opazovalci poročali o rdečkastem sijanju, vidnem tudi s prostim očesom. Še izrazitejši pojav je sledil 10. maja 2024, ko so ga lahko opazili iz številnih slovenskih krajev – od Pomurja do Dolenjske. Pojav se je ponovil tudi poleti, med 12. in 30. avgustom 2024, ter nato še v začetku leta 2025, ko so opazovalci v jasnih nočeh znova zabeležili šibkejši sij.
Takšna pogostost opažanj je posledica povečane sončne aktivnosti, saj je Sonce na vrhuncu svojega 11-letnega cikla. To pomeni več izbruhov plazme in s tem več možnosti za močne geomagnetne nevihte. V Sloveniji se sij največkrat pokaže kot rdečkasta tančica nizko nad severnim obzorjem, viden predvsem z višjih in temnejših območij, kot so Pohorje, Bloška planota, Kočevsko ali Gorenjska.
Zgodovinski in znanstveni pogled
Poimenovanje aurora borealis izvira iz 17. stoletja, ko ga je uvedel Galileo Galilei. Na južni polobli se pojav imenuje aurora australis ali južni sij. Čeprav večinoma poteka v tišini, nekateri opazovalci poročajo o rahlem šumenju, ki naj bi ga povzročali elektrostatični učinki v bližini tal.
Najmočnejši zabeležen pojav v zgodovini, znan kot Carringtonov dogodek iz leta 1859, je bil tako intenziven, da so sije videli vse do Karibov, hkrati pa je povzročil motnje v telegrafskih omrežjih po svetu.
Raznolikost barv in svetlobnih oblik
Barvna igra severnega sija ni vedno enaka. Včasih se pojavi kot mirna zelena koprena, drugič kot hitro premikajoči se trakovi, ki spreminjajo obliko in svetlost. Na višini okoli 100 kilometrov prevladuje zelena svetloba, nekoliko višje pa rdeča in vijolična. V naših krajih se sij pogosto pokaže v nežno rožnatih ali belkastih odtenkih, saj svetloba prehaja skozi večji del atmosfere in izgublja intenzivnost.
Na videz vplivajo tudi zračni tlak, magnetno polje in energija delcev, zato je vsako opazovanje po svoje unikatno.
Kako ga ujeti v objektiv
Za fotografiranje severnega sija je ključno jasno nebo, temna lokacija in čim manj svetlobnega onesnaženja. Uporabiti je treba stativ, ročni način z nekajsekundno osvetlitvijo, odprto zaslonko in višjo občutljivost ISO. Tudi sodobni telefoni z nočnim načinom omogočajo presenetljivo dobre rezultate, a za res lep posnetek so potrebni potrpežljivost, prava nastavitev in nekaj sreče.
