Kraju, ki mu pravijo tudi »tečaj mraza«, naziv najhladnejšega naseljenega kraja na svetu pripada že skoraj stoletje. V začetku februarja 1933 so tam izmerili –67,7 stopinje Celzija, kar je uradno potrjen rekord za severno poloblo. Po neuradnih podatkih naj bi termometer leta 1926 pokazal celo –71,2 stopinje Celzija.
Ojmjakon leži v Republiki Saha (Jakutiji), prostrani pokrajini na skrajnem severovzhodu Rusije. Kljub neizprosnemu podnebju skriva izjemno naravno bogastvo – območje je znano po obsežnih zalogah diamantov, pa tudi zlata, srebra in zemeljskega plina.
Zakaj je tam tako mrzlo?
Glavni razlog za izjemno nizke temperature je lega kraja v globoki kotlini, obdani z visokimi gorami vzhodne Sibirije. Ojmjakon leži ob reki Indigirka, na približno 750 metrih nadmorske višine, kjer se pogosto pojavlja temperaturni obrat. Hribovit teren deluje kot naravna past za hladen zrak, ki se pozimi kopiči na dnu kotline in tam vztraja več mesecev. Ker so noči dolge, sonce pa se pozimi komaj dvigne nad obzorje, se zrak skoraj ne ogreje.
Pomemben vpliv ima tudi sibirski anticiklon, obsežno območje visokega zračnega tlaka, ki pozimi prinaša mirno, suho in jasno vreme. Ob brezvetrju toplota hitro uhaja iz tal, zrak pa se zaradi odsotnosti oblakov še dodatno ohladi. Ker vetra skoraj ni, se hladen zrak pri tleh ne more premešati s toplejšimi plastmi višje v ozračju, zato se z vsako nočjo ohladi še bolj.
Dodaten vpliv na temperature ima oddaljenost od oceanov. Ker vpliva morskega zraka ni, so letna temperaturna nihanja izredno velika. Zimske razmere vztrajajo večino leta. Prava zima se začne že oktobra in vztraja do aprila ali celo dlje. Povprečna januarska temperatura je okoli –50 stopinj Celzija. Poletja so kratka, a presenetljivo topla, saj temperature lahko presežejo 30 stopinj Celzija; julija 2010 so izmerili celo 34,6 stopinje Celzija. Letni temperaturni razpon tako presega 100 stopinj Celzija, kar je ena največjih razlik na svetu.
Tla so trajno zamrznjena – tako imenovani permafrost se ne odtaja niti poleti, saj toplota prodre le v zgornji sloj. V Ojmjakonu je globina zamrznjenih tal med največjimi na svetu, približno 1.500 metrov. Zaradi tega so vse hiše postavljene na betonske stebre, da toplota iz notranjosti ne bi segrevala tal in povzročila posedanja stavb.
Življenje v kotlini ledu
Prebivalce Ojmjakona nizke temperature ne ovirajo pri njihovem vsakodnevnem življenju. Otroci hodijo v šolo, vse dokler se temperatura ne spusti pod –52 stopinj Celzija.
Hiše so lesene, dobro izolirane in stalno ogrevane, notranja temperatura pa redko pade pod 20 stopinj Celzija. Avtomobile prebivalci pozimi skoraj nikoli ne ugašajo – motorji delujejo neprekinjeno, da gorivo ne bi zmrznilo.
Prehrana temelji predvsem na mesu in ribah, ki jih pogosto uživajo surove ali zamrznjene. Ena izmed značilnih jedi je stroganina – tanke rezine zamrznjene ribe, posute s soljo. Hladilnikov skoraj ne potrebujejo, saj naravni mraz hrano ohranja svežo tudi na prostem.
Kratko poletje
Ko se po dolgi zimi končno začne poletje, se Ojmjakon za nekaj tednov skoraj preobrazi. Temperature lahko presežejo 30 stopinj Celzija, vendar toplota prodre le nekaj centimetrov v tla, globlje plasti pa ostanejo zamrznjene. Narava oživi, tundra ozeleni in led na rekah se stali. Ker permafrost ne vpija vode, se voda zadržuje na površju, zato se pojavijo lokalne poplave in močvirja, ki lahko začasno otežijo promet.
Dnevi so dolgi in svetli, sonce skoraj ne zaide, zato domačini izkoristijo vsak trenutek – nabirajo jagodičevje, lovijo ribe in popravljajo hiše, ki jih je načela zima. A toplota traja le kratek čas. Že konec avgusta se ponoči znova občutno ohladi, megla se spušča v kotlino, prva zmrzal pa napove, da se bo jesen hitro umaknila novi zimi.
