Ozračje postane nestabilno, ko se med nižjimi in višjimi plastmi ozračja ustvari velika temperaturna razlika. Takrat se toplejši zrak pri tleh, ki je lažji od okolice, začne dvigati in nastane navzgor usmerjen tok zraka, tako imenovani vzgornik.
Zrak se ob dviganju ohlaja. Ko doseže temperaturo rosišča, se vodna para začne kondenzirati v drobne kapljice, kar vodi do nastanka kopastih oblakov. Če je ozračje pri tleh dovolj ogreto, se bo rast oblaka nadaljevala vse do višine okoli 12 kilometrov, kjer bo oblak dobil obliko nakovala. Tako nastane nevihta.
Večja kot je temperaturna razlika med nižjimi in višjimi plastmi ozračja, bolj nestabilno je ozračje in burnejše vremensko dogajanje lahko pričakujemo.
Vpliv vremenske fronte
Nestabilnost ozračja je včeraj še dodatno povečala bližina vremenske fronte, ki se je nahajala nad Alpami. Vremenska fronta v teh dneh razmejuje zelo toplo afriško od občutno bolj sveže atlantske zračne mase. Med njima je podnevi tudi več kot 15 stopinj Celzija razlike. Na tej temperaturni meji je na voljo veliko energije za nastanek krajevnih neviht in neurij.
Takšne so bile včeraj popoldne temperature na nadmorski višini okoli 1500 metrov (vir prikaza: Wxcharts.com):
Vetrovno striženje in nastanek supercelične nevihte
Ob veliki nestabilnosti ozračja je bilo včeraj nad nami prisotno tudi močno vetrovno striženje, kar pomeni, da je veter z višino spreminjal smer in hitrost. Po nižinah Štajerske in Prekmurja se je ob šibkem vzhodniku zadrževal zelo topel in vlažen zrak, v višinah pa se je čez dan krepil jugozahodni veter, kar je še dodatno okrepilo nevihte.
V takšnih pogojih je nastala supercelična nevihta, ki se od drugih neviht loči po mezociklonu. Mezociklon povzroči vrtenje oblačne gmote, s čimer nevihta postane močnejša in dolgotrajnejša. V supercelični nevihti se dvigajoči in padajoči tokovi ločijo, kar je ključno za nastanek velike toče.
Na sliki je včerajšnja supercelična nevihta nad Ptujskim jezerom (foto: Amadej Krepek).
Nastanek toče
V spodnjem delu oblaka je veliko drobnih vodnih kapljic, ki jih vzgornik nosi navzgor v hladnejše plasti ozračja, kjer je temperatura vse leto pod lediščem. Ledena zrna se v srednjem in zgornjem delu oblaka debelijo zaradi primrzovanja podhlajenih kapljic.
Ledeno zrno se najhitreje debeli, ko v oblaku lebdi. Takrat se vanj z veliko hitrostjo zaletavajo podhlajene kapljice, ki so dovolj lahke, da jih vzgornik zlahka nosi navzgor. Zelo debela toča nastaja s primrzovanjem manjše toče na večjo.
Prerez zrna toče pokaže, kolikokrat je to potovalo po oblaku gor in dol, saj vsak obhod doda novo plast ledu. Supercelične nevihte so znane po svoji dolgoživosti, ki omogoča, da toča v oblaku kroži dlje časa, preden pade na tla.
Včerajšnja silovita neurja so spremljale tudi številne razelektritve. Iz karte udarov strel se lepo vidi, kako je nevihta, ki je nastala nad Zasavjem, pri Slovenskih Konjicah začela zavijati v desno, kar je ena od značilnosti superceličnih neviht. Kasneje je pot prve nevihte presekala še ena nevihta, ki pa ni bila tako intenzivna.
