Avtor reportaže: Aleš Rozman in Matej Štegar
Včerajšnje nevihte so v kombinaciji z zelo nestabilnim ozračjem in ugodnim vetrovnim striženjem poskrbele za precej uničenja zaradi toče, zlasti na severovzhodu Slovenije. Lokalno je ob superceličnih nevihtah na Štajerskem in v Prekmurju padala tudi debela toča, ki je poškodovala avtomobile, nekatere objekte in predvsem poljščine, vrtnine ter drugo rastlinje.
Ozračje postane nestabilno, ko se med nižjimi in višjimi plastmi ozračja ustvari velika temperaturna razlika. Takrat se toplejši zrak pri tleh, ki je lažji od okolice, začne dvigati in nastane navzgor usmerjen tok zraka, tako imenovani vzgornik. Posledično nastanejo nevihte. Tip nevihtnih celic in njihova intenzivnost sta odvisni predvsem od količine razpoložljive potencialne konvektivne energije v okolici (CAPE) in vetrovnega striženja po različnih plasteh ozračja nad tlemi. Kombinacija vseh teh dejavnikov je včeraj botrovala k razvoju superceličnih neviht, ki so bile sposobne prepotovati tudi daljše razdalje in postreči z debelo točo, močnimi sunki vetra in močnimi nalivi.
Spodnja radarska slika padavin prikazuje razvoj nevihtnih celic na Savinjskem. Te nevihtne celice je nato višinski veter nosil preko Štajerske v smeri Prekmurja. Prva poročanja o debelejši toči smo prejeli iz območja Celjske kotline. Debela toča je padala na območju Šempetra in Žalca, nato pa je precejšnjo škodo povzročala tudi marsikje po vzhodni Celjski kotlini in okolici.Na postaji Letališče Edvarda Rusjana Maribor je ob prehodu nevihte v pol ure padlo 28,3 mm padavin, sunki vetra so dosegli 106 km/h, na Ptuju pa 76 km/h.
Radarska slika padavin. Vir: Arso in DHMZ
Takšna toča je padala na območju Šempetra v Savinjski dolini.
Avtor fotografije: Cvenk Urh
Nevihtno dogajanje se je nato selilo v smeri Podravja in naprej proti Murski Soboti, kjer je nevihta na svoji poti prav tako uničevala poljščine, vrtnine, ponekod tudi avtomobile in druge občutljivejše predmete. Južno od te nevihtne celice je nastala nova supercelična nevihta, ki je svojo pot ubrala iz smeri zahodnih Haloz proti Ptuju in naprej proti osrednji Prlekiji. Tudi ob tej nevihti je padala toča, spremljal pa jo je predvsem silovit naliv zaradi katerega so bile ponekod na Ptuju poplavljene ceste, podvozi in nekatere hudournikom izpostavljene stavbe.
Posledice neurja v Hotinji vasi. Avtor: Gregor Božič
Kako nastane toča?
V spodnjem delu oblaka je veliko drobnih vodnih kapljic, ki jih vzgornik nosi navzgor v hladnejše plasti ozračja, kjer je temperatura vse leto pod lediščem. Ledena zrna se v srednjem in zgornjem delu oblaka debelijo zaradi primrzovanja podhlajenih kapljic.
Ledeno zrno se najhitreje debeli, ko v oblaku lebdi. Takrat se vanj z veliko hitrostjo zaletavajo podhlajene kapljice, ki so dovolj lahke, da jih vzgornik zlahka nosi navzgor. Zelo debela toča nastaja s primrzovanjem manjše toče na večjo.
Prerez zrna toče pokaže, kolikokrat je to potovalo po oblaku gor in dol, saj vsak obhod doda novo plast ledu. Supercelične nevihte so znane po svoji dolgoživosti, ki omogoča, da toča v oblaku kroži dlje časa, preden pade na tla.
Spodnji posnetki so z Ptuja. Avtor: Barbara Toplak
Zabeleženih 13.000 razelektritev
Da je bilo ozračje nad Slovenijo v soboto resnično zelo nestabilno priča tudi ta podatek. Skupno je bilo nad Slovenijo zabeleženih 13.000 razelektritev/strel. Nekatere od njih so ujeli tudi našo lovci na nevihte. Glede na sliko udarov strel je bilo dogajanje najbolj nevihtno nad severovzhodno Slovenijo ter na Primorskem, najmanj “akcije” pa je vreme ponudilo nad osrednjim in jugovzhodnim delom države.
Skupna količina padavin.
Na terenu so bile tudi naše ekipe
Nekateri člani naše ekipe Meteoinfo Slovenija so ves dan spremljali vremensko dogajanje na terenu. Spodaj prilagamo nekaj fotografij, ki smo jih uspeli posneti nad Podravjem.
Pogled z Ptuja na prihod prve HP supercelične nevihte. Avtor: Matej Štegar
Timelapse prve supercelične nevihte na Ptuju. Avtor: Matej Štegar
Pogled na drugo HP supercelično nevihto z Markovcev.
V večernih urah so včerajšnje nevihte postregle z izjemnim številom udarov strel. Na lovu za njimi so bili naši lovci na nevihte.
Prihod nevihte z shelf cloudom na območje Velike Nedelje.
Ponovno se je izkazalo, da protitočna obramba nima učinka
Veliko se vas je včeraj spraševalo, kje je protitočna obramba? Slovensko protitočno letalo, ki ga po večini financirajo nekatere občine, je bilo včeraj v zraku in ponovno poskušalo vplivati na nevihtne oblake. Vendar tako naše stališče, kot tudi stališče profesionalnih meteoroloških služb po svetu poznamo vsi – dokazov o učinkovitosti protitočne obrambe ni. Poznavanje meteorologije in specifike neviht nam povedo, da kakršnakoli trenutno znana protitočna obramba nima učinka oz. je njen učinek nejasen. Nekatere študije so celo pokazale, da obramba pred točo na točonosni oblak vpliva nasprotno od tega, kar bi si želeli.
Pogled na izjemno fotogenično strukturo supercelične nevihte iz Ponikve pri Žalcu proti Savinjski dolini.
Avtor fotografije: Jernej Vasle
Zakaj se protitočne obrambe ne izvaja v večjem obsegu in ali je tovrstna obramba sploh učinkovita?
Kot predstavniki skupine ljubiteljskih vremenoslovcev ter tudi profesionalnih meteorologov imamo glede izvajanja protitočne obrambe svoje stališče, ki je dobro znano in podkrepljeno z znanjem o dinamiki razvoja neviht ter raziskavami, ki so se v preteklosti že izvajale z namenom ugotavljanja učinkovitosti protitočne obrambe.
Uspešnost obrambe pred točo se preverja z eksperimentalnimi poskusi na izbranem območju, kjer se primerjajo količina in velikost toče iz posipanih in neposipanih oblakov. Če je količina toče iz posipanih oblakov statistično značilno manjša, velja obramba za uspešno. V preteklosti sta omenjene kriterije znanstveno korektnih poskusov izpolnjevali dve večji raziskavi, in sicer NHRE v ZDA ter Grossversuch IV v Švici. Poskus NHRE ni našel dokazov o učinkovitosti posipavanja oblakov s srebrovim jodidom, medtem ko s poskusom Grossversuch IV prav tako ni bilo ugotovljenih razlik med posipanimi in neposipanimi oblaki. Švicarski poskus je bil leta 2021 statistično ponovno evalviran in je pokazal celo nasprotni učinek od želenega. V Sloveniji ni bilo izvedene resne analize uspešnosti obrambe. Študija iz leta 1989 je pokazala, da obramba pred točo ni imela nobenega učinka.
Na podlagi rezultatov raziskav ter slabe učinkovitosti v praksi so v sredini 90-ih let začeli postopno ukinjati državne obrambe pred točo. Takrat je bila obramba z raketami ukinjena tudi v Sloveniji. Danes v Evropi aktivno, državno-meteorološko podprto obrambo proti toči izvajata le še Hrvaška, kjer jo prav tako ukinjajo, ter Srbija. Obramba, ki se v nekaterih državah zdaj večinoma izvaja z letali, je prepuščena zasebni pobudi, brez državne podpore, in je omejena na majhna območja. Primer je avstrijska Štajerska.
Metoda protitočne obrambe temelji na principu dodajanja zaledenitvenih jeder (s pomočjo plamenic srebrovega jodida), ki naj bi povečala količino ledenih zrn v primerjavi z vodnimi kapljicami in s tem zmanjšala dimenzije ledenih zrn. Vnos zaledenitvenih jeder naj bi tako spodbudil podhlajene kapljice, da se pretvorijo v ledena zrna, ki se težje lepijo med sabo in tako težje rastejo v velika zrna toče. V čem je torej težava protitočne obrambe, če bi v teoriji zadeva morala delovati?
Zaledenitvena jedra je treba dostaviti v čim večje območje znotraj oblaka, in sicer ves čas razvoja nevihte, kar pa je s praktičnega vidika skoraj nemogoče, saj so dejanske količine v oblak izpuščene snovi glede na volumen in hitrost gibanja neviht zanemarljive. Če vzamemo primer srednje velike nevihtne celice dimenzij 10 km × 10 km × 10 km, imamo oblak z volumnom 1000 km3. Vsak kubični meter oblaka vsebuje približno 200 milijonov zelo drobnih kapljic in/ali ledenih kristalov. V celotnem volumnu oblaka je tako v vsakem trenutku okvirno 200 × 10 18 (200 trilijonov) vodnih kapljic in ledenih kristalov. Če predpostavimo, da je od tega polovica vodnih kapljic, ki jih želimo pretvoriti v ledene kristale, je to s praktičnega vidika nemogoče doseči, saj bi v oblak morali vnesti 1 tono srebrovega jodida. Tudi, če bi ciljali zgolj na tisti del nevihtnega oblaka, kjer nastaja debela toča, in zagotovili zadostno količino srebrovega jodida, imamo še eno veliko težavo. Zrak v oblaku se stalno premika, in to zelo hitro. Že v nekaj minutah bi bil srebrov jodid, izpuščen v “pravi” del oblaka, zaradi vertikalnih gibanj, mešanja in turbulenc povsem drugje. Torej bi morali zadostno količino srebrovega jodida v oblak vnašati nepretrgoma ves čas življenja nevihtne celice. Močnejše supercelične nevihte ali nevihtni sistemi lahko v pravih pogojih “živijo” več ur in prepotujejo razdaljo nekaj 100 km.
Vnos zaledenitvenih jeder, ki se operativno izvaja z letali ali raketami, nikakor ne more “razbiti” nevihtnih celic, niti metoda sama nikoli ni zagotavljala, da bi nevihta zaradi vnosa srebrovega jodida razpadla. Trditve zagovornikov tovrstne protitočne obrambe, da nevihta zaradi posredovanja razpade, ali da je namesto debele padala le drobna toča, ne morejo dokazovati učinkovitosti. Zakaj? Vsaka nevihta namreč prej ali slej razpade sama od sebe, odvisno od tipa nevihte in pogojev. Kakšna je torej razlika med nevihto, ki razpade na območju osrednje Slovenije, kjer protitočne obrambe ni, ter nevihto, ki razpade v Podravju, kjer se obramba izvaja? Kako lahko z gotovostjo trdimo, da je tista v Podravju razpadla zaradi protitočne obrambe? Podobno velja za trditev, da zaradi posredovanja toče ni bilo, ali da je bila rezultat le drobna toča. Vsaka nevihta ne prinaša debele toče. Nevihte z drobno točo ali brez toče so precej pogostejše in jih je bistveno več kot tistih z debelo točo. To dejstvo velja za celotno državo, ne le za Podravje in Pomurje (ali avstrijsko Štajersko), kjer se obramba izvaja. Močnejše supercelične nevihte, ki prinašajo debelo točo, so v primerjavi z ostalimi tipi neviht (enocelične in večcelične) redke. Ob pojavu nevihte je zato verjetnost debele toče majhna, sploh, če pogoji za njen razvoj niso docela izpolnjeni.
Tudi, če se izvajalci protitočne obrambe še tako trudijo z vnosom srebrovega jodida v ali pod nevihtne oblake, se vedno znova izkaže, da močnejše nevihte, ki imajo potencial za debelo točo, takšno točo ob pravih pogojih tudi razvijejo, ne glede na protitočno obrambo z letali ali raketami. V praksi je mogoče vsako leto večkrat zaslediti neuspešne primere obrambe, zlasti na avstrijskem Štajerskem, kjer imajo za namene protitočne obrambe floto letal in so ob vsaki močnejši nevihti v zraku z več letali.
Mediji:
