Veter nastane zaradi razlik v zračnem tlaku. Sonce ne segreva Zemljine površine enakomerno – nekatere predele ogreje močneje, druge manj. Na polarne predele sončni žarki padajo pod manjšim kotom, zato se tam zrak segreje bistveno manj kot ob ekvatorju, kjer je Sonce vse leto visoko na nebu. Toplejši zrak nad ekvatorjem se dviga in ustvarja območje nizkega zračnega tlaka. Nad hladnejšimi območji pa se zrak spušča in tvori območje visokega tlaka. Veter tako poskuša znova vzpostaviti ravnovesje med toplimi in hladnimi predeli planeta.
Če se Zemlja ne bi vrtela, bi zrak pri tleh neprestano pihal od visokega proti nizkemu tlaku – od hladnejšega severa proti toplejšemu jugu. Vreme bi bilo enolično, brez večjih sprememb.
A ker se Zemlja vrti, se zračni tokovi odklanjajo – na severni polobli v desno, na južni v levo. Zaradi tega nastajajo cikloni in anticikloni, ki oblikujejo naše vreme. Razporeditev zračnega tlaka določa smer vetra in vreme, ki se lahko v zmernih geografskih širinah hitro spreminja.
Lokalni vetrovi
Poleg velikih zračnih tokov, ki krožijo med ekvatorjem in poloma, poznamo tudi številne lokalne vetrove, ki nastajajo zaradi razlik v segrevanju med morjem in kopnim, gorami in nižinami. Ti vetrovi so značilni za posamezna območja in pogosto odločajo o vremenu, ki ga občutimo iz dneva v dan.
Na Primorskem je najbolj znana burja. To je hladen in sunkovit veter s severovzhoda, ki nastane, ko se hladen zrak iznad notranjosti Slovenije spušča proti toplejšemu morju. V alpskih dolinah pogosto piha fen, topel in suh veter, ki nastane, ko zrak ob prehodu čez gore izgubi vlago in se na zavetrni strani segreje. Ob morju se poleti pojavljata tudi maestral in burin – dnevna vetrova, ki nastajata zaradi segrevanja in ohlajanja kopnega in morja.
Čeprav veter včasih dojemamo kot nadlogo, je nepogrešljiv del naravnega ravnovesja. Brez njega bi se topli in hladen zrak neprestano kopičila nad posameznimi območji, vreme pa bi postalo monotono. Veter skrbi, da se zrak, toplota in vlaga nenehno mešajo, s tem pa ohranja podnebni sistem živ in dinamičen.
Kako močan je veter
Jakost vetra je odvisna od razlike v zračnem tlaku – večja kot je razlika med območjema visokega in nizkega tlaka, hitreje zrak teče in močnejši je veter. Na njegovo hitrost vplivajo tudi oblika terena in ovire, kot so gore, doline ali zgradbe, ki lahko veter pospešijo ali upočasnijo.
Hitrost vetra se meri z anemometrom, izraža pa se v metrih na sekundo (m/s) ali kilometrih na uro (km/h). Za opis njegove moči se pogosto uporablja Beaufortova lestvica. Ta veter razdeli od mirnega (0) do orkana (12), glede na učinke, ki jih povzroča v okolju – od rahlega valovanja na vodi do lomljenja dreves in poškodb na objektih.
Najpogostejše smeri vetra pri nas
Smer vetra v Sloveniji je močno odvisna od lege. Zaradi razgibanega površja se zračni tokovi pogosto preusmerjajo in lokalno spreminjajo smer.
Na Primorskem prevladujeta burja s severovzhoda in jugo. Burja je pozimi najmočnejša, medtem ko jugo pogosto prinaša padavine.
Po nižinah osrednje in vzhodne Slovenije vetrovi večinoma pihajo iz jugozahodne in severovzhodne smeri. Jugozahodnik prinaša toplejši in vlažen zrak, severovzhodni veter pa je hladen in suh.
V alpskih dolinah je pogost tudi fen s severne ali severozahodne smeri, ki ob spuščanju v doline postane topel in suh.
V povprečju pri nas najpogosteje piha severovzhodni in jugozahodni veter, kar odraža menjavanje med vplivom anticiklonov in ciklonov nad srednjo Evropo ter Sredozemljem.
Slovenija sicer spada med manj prevetrene evropske države. Zaradi lege v zavetrju Alp se povprečne hitrosti vetra pri nas gibljejo okoli 3 do 5 metrov na sekundo. Tudi na Kredarici le redko presežejo to vrednost. Na Balkanu je vetra še manj, saj ga pred prodori s severa in zahoda blažijo Karpati in Dinarsko gorstvo. Povsem drugače je na odprtih ravnicah srednje in zahodne Evrope, kjer veter pogosto presega 10 metrov na sekundo.
