Zimski solsticij nastopi vsako leto okoli 21. decembra, ko Sončevi žarki pravokotno posvetijo na južni povratnik. Takrat je severna polobla najbolj odmaknjena od Sonca, zato prejme najmanj toplote in svetlobe. Sredi dneva se Sonce nad našimi kraji dvigne le približno 20 stopinj nad obzorje, svetli del dneva pa traja okoli osem ur in pol.
Bolj, ko se pomikamo proti severu, krajši je dan. Približno 800 kilometrov severneje v Berlinu 21. decembra od sončnega vzhoda do zahoda mine 7 ur in 40 minut, nad Helsinki pa le še slabih 6 ur. Če se pomaknemo še severneje, pridemo v območje polarnega kroga, kjer sonce pod obzorjem vztraja tudi po več dni zapored. Na skrajni točki na severnem polu sonce vzide in zaide le enkrat letno, podobno velja tudi za južni pol, kjer imajo v teh dneh polarni dan.
Čeprav se po zimskem solsticiju dnevi daljšajo, to ne pomeni, da se takoj tudi ogreje. Zemeljsko ozračje in površje se ohlajata počasneje kot se spreminja količina sončne svetlobe, zato najnižjih temperatur pri nas običajno ne izmerimo decembra, temveč šele januarja ali februarja. Podoben zamik opažamo tudi poleti – najtoplejši dnevi nastopijo nekaj tednov po poletnem solsticiju.
Zimski solsticij je torej prelomnica v gibanju Zemlje okoli Sonca. Označuje začetek zime, hkrati pa tudi začetek postopnega vračanja svetlobe. Od tega dne je Sonce vsak dan nekoliko višje na nebu. Dnevi postajajo daljši, čeprav najhladnejši del zime šele prihaja.
