Kraju, ki mu pravijo tudi »tečaj mraza«, naziv najhladnejšega naseljenega kraja na svetu pripada že skoraj stoletje. V začetku februarja 1933 so tam izmerili –67,7 stopinje Celzija, kar je uradno potrjen rekord za severno poloblo. Po neuradnih podatkih naj bi termometer leta 1926 pokazal celo –71,2 stopinje Celzija.
Ojmjakon leži v Republiki Saha, imenovani tudi Jakutiji, – prostrani pokrajini na skrajnem severovzhodu Rusije. Kljub neizprosnemu podnebju skriva izjemno naravno bogastvo – v njenih tleh leži večina ruskih zalog diamantov, pa tudi zlato, srebro in zemeljski plin.
Zakaj je tam tako mrzlo?
Glavni razlog za ekstremne temperature je lega kraja v globoki kotlini, obdani z visokimi gorami vzhodne Sibirije. Ojmjakon leži ob reki Indigirka, na nadmorski višini približno 750 metrov, kjer se pogosto pojavlja temperaturni obrat. Hribovit teren deluje kot naravna past za hladen zrak, ki se pozimi kopiči na dnu kotline in tam obstane več mesecev. Ker so noči dolge, sonce pa se pozimi le sramežljivo dvigne nad obzorje, se zrak skoraj ne ogreje.
Pomemben dejavnik je tudi sibirski anticiklon, obsežno območje visokega zračnega tlaka, ki pozimi prinaša mirno, suho in jasno vreme. Ob brezvetrju toplota hitro uhaja iz tal, zrak pa se zaradi odsotnosti oblakov še dodatno ohladi. Ker vetra skoraj ni, se ne more premešati s toplejšimi plastmi, zato se z vsako nočjo ohladi še bolj.
Dodaten vpliv na temperature ima oddaljenost od oceanov. Vpliva morskega zraka tam ni, zato so temperaturna nihanja med letom izjemno velika. Zimske razmere vztrajajo večino leta. Že oktobra se začne prava zima, ki vztraja vse do aprila ali celo dlje. Povprečna januarska temperatura znaša okoli –50 stopinj Celzija. Poletja so kratka, a presenetljivo topla, saj lahko temperature presežejo 30 stopinj Celzija, julija 2010 celo do 34,6 stopinje Celzija. Letni temperaturni razpon tako presega 100 stopinj, kar je ena največjih razlik na svetu.
Tla so trajno zamrznjena – t. i. permafrost se ne odtaja niti poleti, saj toplota prodre le v zgornji sloj tal. V Ojmjakonu je globina zamrznjenih tal največja na svetu, okoli 1.500 metrov. Zaradi tega so vse hiše zgrajene na betonskih stebrih, da toplota iz notranjosti ne bi segrevala tal in povzročila posedanja stavb.
Življenje v kotlini ledu
Ojmjakon ima približno 500 prebivalcev, ki so se popolnoma prilagodili življenju v enem najhladnejših okolij na svetu. Vodovod in ogrevanje potekata po nadzemnih, izoliranih ceveh, saj bi voda v tleh takoj zmrznila. Klasične kanalizacije ni – večina hiš ima zunanje straniščne hišice, prilagojene trajno zamrznjenim tlem.
Prebivalce Oymyakona nizke temperature ne ovirajo pri njihovem vsakodnevnem življenju. Otroci hodijo v šolo, vse dokler se temperatura ne spusti pod –52 stopinj Celzija. Redke ptice, ki živijo v tem najbolj mrzlem kraju na svetu, včasih zmrznejo kar v letu.
Hiše so lesene, dobro izolirane in stalno ogrevane, notranja temperatura pa redko pade pod 20 stopinj Celzija. Avtomobile prebivalci pozimi skoraj nikoli ne ugašajo – motorji delujejo neprekinjeno, da gorivo ne bi zmrznilo.
Prehrana temelji predvsem na mesu in ribah, ki jih pogosto uživajo surove ali zamrznjene. Ena izmed značilnih jedi je stroganina – tanke rezine zamrznjene ribe, posute s soljo. Hladilnikov skoraj ne potrebujejo, saj naravni mraz hrano ohranja svežo tudi na prostem.
Kratko poletje
Ko se po dolgi zimi končno začne poletje, se Ojmjakon za nekaj tednov skoraj preobrazi. Temperature se lahko povzpnejo nad 30 stopinj Celzija, a kljub vročini toplota prodre le nekaj centimetrov v tla, medtem ko globlje plasti ostajajo zamrznjene. Narava oživi, tundra ozeleni, led na rekah se stali in voda z blatom ter plavinami se razlije po ravnini. Ker permafrost ne vpija vode, se takrat pogosto pojavijo lokalne poplave in močvirja, ki za nekaj dni ohromijo promet.
Dnevi so dolgi in svetli, sonce skoraj ne zaide, zato domačini izkoristijo vsak trenutek – nabirajo jagodičevje, lovijo ribe in popravljajo hiše, ki jih je poškodovala zima. A toplota traja le kratek čas. Že konec avgusta se ponoči znova precej ohladi, megla se spušča v kotlino, in prva zmrzal napove, da se bo jesen hitro umaknila novi zimi.
